Zgodba se začela nekega davnega dne v Kandiji, ko je nekaj zanesenjakov ustanovilo delavnico in začelo izdelovati električne lonce in ker je bila zadeva uspešna, je sledil skokovit razvoj in preselitev v nekdanjo Tovarno igrač na Ragovski v Novem mestu.
Ta se je preselila v Stražo in nastal je Novoles. Bili so časi mladih intuziastov, polnih idej in poguma. Ela je rasla in v najboljših časih zaposlovala več kot tristo ljudi. In to kakšnih delavk in delavcev. Ti niso gradili samo svoje firme, programa, ampak so gradili take medčloveške odnose, ki so prehajali v trajna prijateljstva, ki nikoli ne zamrejo.
V tovarno in iz tovarne so prihajali in odhajali z veseljem, z nasmehom na ustih. Marsikdo je v tovarni našel svojega življenjskega partnerja. Delali so, se odpovedovali osebnim dohodkom in gradili novo tovarno na Cikavi. Vse to jih je zaznamovalo in trajno povezalo v navezo, ki jo po posameznikih pretrga le biološki konec. Smrt. Tako kot je čas uničil tovarno Elo.
V življenju ljudje velikokrat sprejemajo razne prisege, ki jih izpolnijo ali pa tudi ne. Ampak to, da se bodo srečali vsako leto, se poveselili, obujali spomine in počastili spomin na umrle sodelavce pa izpolnjujejo do potankosti. Tako so se tudi letos zbrali v velikem številu v gostilni Štefan. Bilo je nepozabno. Tako kot vsako dosedanje srečanje.
Objemi, solze, smeh. Kot opomin in spomin, da je bil nekoč čas, ki je povezoval ljudi. Delovne ljudi, sedaj večinoma upokojence, ki so se tudi tokrat razšli z objemi in upanjem, da bodo tudi drugo leto vsi skupaj. Starejši ampak enako veseli in srečni.