opekline, telefon, kopel Svet24.si

FOTO: 13-letnica si je privoščila kopel, na ...

Bangun Dobra karma

Si želite vrniti izgubljeno ljubezen?

klyie jenner Svet24.si

Kylie bo prodala večinski delež svojega ...

uroš rožič, špela gavez Svet24.si

Med delom se je Urošu nož zapičil v dimlje: z ...

merkur Dobra karma

Horoskop od 18. do 25. 11. 2019 : od Merkurja si ...

denis toplak Njena.si

Nepredstavljivo: Denis Toplak postal žrtev?

_BVP0088 Njena.si

Kamere zamolčale, zakaj ga Kmetje niso marali

S Krko naokoli Novo mesto

SKN (avdio): Boštjan Kavčič z malo plastiko v Galeriji Krka

Piše: Radio Krka/R.M.

Čas objave:
06.09.2019 11:30

V oddaji »S Krko naokoli« smo tokrat gostili akademskega kiparja Boštjana Kavčiča. Tolminec se je pred leti preselil v Belo krajino, kjer preživlja izjemno ustvarjalno obdobje.

Boštjan Kavčič je uveljavljeno ime na področju likovne umetnosti na Slovenskem. Njegova avtorska poetika je dozorela do te mere, da ga hitro prepoznajo tudi tisti, ki ne spremljajo redno domače likovne scene. Če je kot mlad kipar po končani akademiji še nekoliko iskal in pilil svojo izraznost, jo poskušal aplicirati skozi vso teorijo sodobne umetnosti, ki jo je pridobil med študijem, se nekaj časa zadrževal v območju videa in se vpisal na podiplomski študij, ki ga je končal pod mentorstvom prof. Sreča Dragana na temo Digitalna video skulptura znotraj trgovskih središč, je danes kipar, ki ustvarja na tradicionalen način, v kamnu. Kamen mu je bil usojen, saj prihaja s Tolminskega, kjer je tradicija kamnoseštva izjemno bogata. Ta navezanost, stik z materialom, je pri kiparjih izjemno pomembna. Kamen je naravni material, ki v sebi absorbira celoten univerzum, in pri vsakem, še posebej pa umetniškem odnosu, se med kamnom in človekom stke posebna vez. Kipar namreč oblikuje gmoto in odpira sloje, ki so nastali daleč pred nastankom človeštva. Gre za posebne vrste dialog. Na ta način se materiala loteva tudi Boštjan Kavčič. Pomembno mu je, od kod kamen prihaja in kje bo postavljen, ko bo delo končano. Je umetnik, ki je vešč obdelovanja velikih formatov, saj je ustvaril že nekaj monumentalnih javnih skulptur. Novomeščani verjetno najbolj poznajo spomenik pri Kulturnem centru Janeza Trdine, ki je nastal ob 25-letnici samostojne Slovenije in 650-letnici Novega mesta. Za avtorja pa je med pomembnejšimi prav gotovo skulptura Organizem 47, ki jo je ustvaril leta 2017 na Formi vivi v Seči pri Portorožu. Tudi pri samostojnih projektih v razstaviščih, ki so si zadnja leta kar pogosto sledila, se Boštjan Kavčič postavitev vedno loteva celostno, v dialogu s prostorom. To je sicer pogosta lastnost kiparjev, ki svojo umetnino razumejo kot trodimenzionalno risbo v prostoru, pri čemer se Kavčič največkrat osredotoči najprej na prostor. Njegova navezanost na naravo vsekakor izhaja iz tradicije kiparstva 20. stoletja, ki ga umetnostni zgodovinar sir Herbert Read v knjigi Modern sculpture: A concise history že na prelomu 20. stoletja definira kot pot, ki jo je s svojim pristopom začrtal slikar Paul Cezanne in vplival na plejado kiparjev, ki so kasneje krojili umetnost 20. stoletja. O imenih, kot so Picasso, Gonzalez, Brancusi, Archipenko, Lipchitz, Laurens in mnogi drugi, prav gotovo ni treba veliko razpravljati.

Zagotovo je mnogim znan Cezannov odnos do gore Saint Victorie v Provansi, ki jo je veliko slikal. V njej ni iskal lepote, ki bi jo bolj ali manj posrečeno prenesel na platno, temveč ga je zanimala kompozicija, pa poteza, barva, pravzaprav energija, vitalistična sila, ki jo ima ta gora, in to je hotel prenesti tudi na platno. Tej energiji je manifestno sledil in jo udejanjal tudi eden največjih kiparjev 20. stoletja Henry Moore. To v svojih delih ves čas išče Boštjan Kavčič. Ne gre mu za lepoto umetnine same po sebi, gre mu za iskanje vitalistične ekspresije, ki jo išče v kamnu. Ta mu narekuje, kako bo neka linija skulpture izpeljana, kajti pri njem vendarle gre za iskanje arhetipske forme. Tudi zato svoje skulpture pogosto naslavlja organizmi. Gre za način, ki ga je Constantin Brancusi opisal, kot da se med rezbarjenjem kamna odkriva duh materiala in njegove lastnosti. Roka razmišlja in sledi misli materiala. Še bolj neposredna pa je bila Barbara Hepworth, ki je postopek, kot poklon velikemu Brancusiju, označila kot mislečo roko, ki odkriva misel materiala. Kavčičeve postavitve v zadnjih letih – najprej v lapidariju Galerije Božidar Jakac, nato v Galeriji Krško, ki je v prostorih nekdanje cerkve, in nato še v podobnem prostoru, Galeriji cerkve sv. Duha v Črnomlju – so bile ambientalne z izrazito celostnim pristopom, kjer so bili poleg skulptur enako pomembni tudi ostali elementi, denimo prodni kamen namesto podstavkov in specifična osvetlitev. Postavitev v Krkini galeriji v Novem mestu je zaradi narave razstavišča in namembnosti seveda povsem drugačna, bolj klasično predstavitvena. Pa vendar poskuša umetnik tudi v tem prostoru iskati dialog z drugimi elementi, predvsem s svetlobo, ki je je na pretek in je za odnos do razstavljenih del, ki so večinoma iz apnenca, zelo pomembna. Tokratna dela so izvedena v precej realistični maniri in tako po formi kot po naslovu aludirajo na močne simbolne pomene, ki običajno izhajajo iz kontemplativnih vprašanj o obstoju vesolja, vlogi božanstev in prostoru človeka v vsem tem. Tolminsko, od koder prihaja Kavčič, je območje nenehnega iskanja sožitja človeka z naravo, ki je neizprosna. Zato je to območje bogato z zgodbami in legendami, ki opisujejo in iščejo te srednje, zmerne poti sobivanja, obenem pa nakazujejo odklone bodisi v temno ali svetlo stran robov, ki pridejo na poti naproti. Takšna je pravljica o zlatorogu – Zlatem rogu, v kateri naletimo na arhetipske podobe, tokrat v vlogah belih žen, kače, ki straži zaklad v Bogatinovi jami, triglavske rože ipd., simbolnih pomenov, ki jih srečamo tudi na tej razstavi. Podobno je tudi z zgodbo s Podbrezja Bela kača s kronico, ki jo je upodobil v kamnu, pri čemer je treba ponovno poudariti, da mu ne gre za samo podobo. Kača je mitološko bitje, ki ga poznajo domala po vsem svetu, in je po Jungu tudi temeljni arhetip, ker sega globoko pod zemljo. Ustvarja torej vez, ki jo kipar išče v kamnu. Da ne govorimo o Kavčičevem pogostem troglavem motivu, polnem simbolnih sporočil, ki med drugim ponazarja tudi v mitologiji znanega troglavega boga, prepletenega v treh plasteh, ki predstavljajo tri ravni vesolja: zgornji, srednji in spodnji svet. Mitična struktura Troglava ali Triglava je sestavljena iz ognja oziroma strele (Perun), vode (Veles) in zemlje (Baba), ki skupaj sestavljajo življenjsko energijo. Sestavljajo torej tisti vitalizem, ki ga Boštjan Kavčič poskuša izvabiti iz kamna v zanj značilnih polnih, voluminoznih oblikah.

O njegovem ustvarjanju, Beli krajini, o kamnu in skulpturah, pa tudi o prvi samostojni razstavi v Novem mestu, ki jo bodo v Galeriji Krka odprli v torek ob 19.uri, se je z Boštjanom Kavčičem pogovarjala Renata Mikec.

Oddaja SKN z Boštjanom Kavčičem o razstavi v Galeriji Krka: 06.09.2019

Pogovor z akademskim kiparjem, ki živi v Beli krajini