michel de montaigne Svet24.si

Našli posmrtne ostanke velikega renesančnega ...

PLANETI Dobra karma

Po 500 letih na nebu spet usodna konjukcija med ...

kris Svet24.si

Danes držimo pesti za Krisa!

temperatura, trend, segrevanje Svet24.si

Slovenija se segreva hitreje od svetovnega ...

magdalena Dobra karma

»Magdalena, kdo si ti? Kaj si ti?«

adrijana lucija in tanja Njena.si

Tekmovalke Kmetije postale žrtve spolnega ...

martina miki tanja Njena.si

Miki Šarac očaral z mladostnim videzom

Zabavno Novo mesto

FOTO: Kdo je deklica z lepimi modrimi očmi?

Piše: M.K.

Čas objave:
23.06.2019 19:30

Tudi vas kdaj prevzamejo spomini? Se morda takrat vračate v otroštvo? Na Radiu Krka smo se z ekipo radijskih sodelavcev vrnili po najboljše, najlepše in najbolj pristne spomine na preteklost. Ti se skrivajo v lepem, brezskrbnem otroštvu in v varnem zavetju toplega doma. V tokratni (nagradni akciji) vas postavljamo pred nov izziv. Čigavo otroštvo predstavljamo tokrat? Kdo razkriva svoja najnežnejša doživetja? Vsem radijcem smo zastavili enaka vprašanja, vi pa v njihovih odgovorih in s pomočjo fotografij, ugotovite, čigavo otroštvo razkrivamo.

20190227_232624_HDR-01.jpeg
Radijka v varnem naročju svoje mame
Foto: lastni arhiv

1. Kje si preživljala otroštvo in s kom? Sem rojena Novomeščanka. Vikende sem občasno preživljala na Otočcu, kjer je s skupino Orioni igral moj oči. Spomnim se, da sem tudi sama stopila na oder in nekaj zapela. Še danes imam pred očmi ljudi v dvorani ki so me gledali, med njimi mami s solznimi očmi, jaz pa sem z malim marakasom v rokah “na suho” nekaj zapela. Brez kančka treme. Na Otočcu smo tudi ribarili, lovili smo zelenike. Nikoli pa se nismo kopali v Krki, preveč je bilo brzic. Smo pa občasno imeli s seboj čoln (ne spomnim se, kaj smo počeli z njim - morda je bil kot bazenček za mojega mlajšega brata in zame). Nekega poznega popoldneva, ko smo že vse pospravili in se že odpravljali domov, smo iz Krke zaslišali klice na pomoč. Otroka sta se igrala v plitvini, ko jima je spodrsnilo in sta padla v vodo, za njima pa je skočil njun oče - vsi so bili neplavalci. Moj oči pa je hitro pograbil čoln in jim ga na vrvi vrgel, da so se rešili. Velikokrat smo šli z družino k sorodnikom v Kostanjevico na Krki, kjer sem, ko je bila sezona, pomagala nabirati jagode na njivi. Odžejali smo se tako, da smo jedli sladke sparjene jagode. :) Nič nam ni manjkalo. :) Rada sem hodila tja, ker sem imela družbo, poleg vsega pa me je tam čakal kuža Bili, ki sem ga vzela čisto za svojega (ker smo bili doma v bloku žal nisem smela imeti živali). Vsako poletje smo se za mesec dni odpravili na Korčulo s šotorom. No, ko se je rodil moj brat, smo šotor zamenjali za prikolico. Na Korčuli sem se naučila plavati, ko sem bila stara 4 leta. Kot otrok sem bila zadnjič na Korčuli preden se je začela vojna. Vroče je bilo in popolno brezveterje, celo moj bratec, ki je običajno v morje namakal le noge, je šel do vratu v vodo. Naslednji dan je zakuhal s 40 vročine in spakirali smo in predčasno odšli domov. Imeli smo veliko srečo. Dan po našem prihodu so se zaprle meje in začela se je vojna. Če bi ostali na otoku do konca dopusta, se ne bi mogli vrniti v Slovenijo. Na Korčulo sem se sicer kasneje še vrnila, vendar pa zdaj poletni dopust na morju preživljamo na drugem otoku. Po nakupih smo občasno hodili v Italijo in Avstrijo. V trgovini Metro v Avstriji sem starša enkrat žicala za neko igračko; gumijasto dlan, ki se je za nekaj trenutkov prilepila na katero koli površino, kamor si jo vrgel. Oči je privolil, da mi kupi celo škatlo (posameznih niso prodajali), pod pogojem, da jih bom prodala naprej mojim prijateljem. Seveda sem se strinjala in jih po prihodu domov pridno prodala - čisto vse. Le nekaj sem jih obdržala zase. :) Pogosto sem bila pri moji baki, ker je živela v sosednjem bloku. Kuhali sva, se igrali, rada sem tudi prespala pri njej. Delala je odlične torte in slaščice, pri čemer sem ji smela tudi pomagati. Sploh, kadar je bilo treba polizati metlice mikserja od smetane. :) Danes pa se z enakim ali še večjim veseljem igra s svojima pra vnukinjama. 

id.JPG
Kdo je punčka na sliki?
Foto: lastni arhiv

2. Kakšne osebnostne lastnosti si imela, kot otrok?
Ker imam 7 let mlajšega brata, sem bila dolgo časa edinka in temu primerno razvajena. :) Oboževala sem čokolado (to še zdaj), rada sem se družila s prijatelji in tekala okoli blokov Nad mlini, kjer smo živeli.
Najbolj luštno je bilo splezati na gaber pred blokom in gledati svet iz malce drugačne perspektive. V vrtcu sem spoznala deklico in se z njo spoprijateljila - in danes, tri desetletja pozneje, sva še vedno najboljši prijateljici. Zanjo sem plezala po drevesu in ji nabirala ringloje, se zmrdovala ob tem, ko jena travniku nabirala kislice in jih jedla, skupaj sva se igrali mumije v wc-jih (kar je bilo sila zabavno, dokler naju niso zasačile vzgojiteljice in kaznovale) bili skupaj v koloniji. 

20190227_232828_HDR-01.jpeg
Samozavest z Miki Miško
Foto: lastni arhiv

3. Kaj te najbolj ponese v otroštvo - spomini na kaj? 
Na moje otroštvo me zagotovo spomni glasbena šola. Tam sem preživela veliko časa, saj sta tam učila moja baka in oči. Da ne bi bila popoldne sama doma, sem pogosto sedela v učilnici pri baki, ki je učila
harmoniko, jaz pa sem tiho risala in poslušala učence. Prisežem, da sem nekatere skladbe znala že na pamet! :) Sicer pa sem v glasbeni šoli tudi sama obiskovala ure klavirja. Igre, ki smo se jih igrali s prijatelji, so bile skrivalnice, gumi tvist, enka. Enko imam še danes doma in čaka, da bosta moji deklici dovolj stari, da jo bomo lahko igrali skupaj.

FB_IMG_1502777213355.jpg
Risbica, ki jo je radijka narisala pri treh letih
Foto: lastni arhiv

4. Imaš morda še kakšne stvari, ki jih hraniš iz otroštva? 

Iz otroštva imam še nekaj plišastih igrač, veliko fotografij, predvsem pa lepih spominov, ki so za vedno zasidrani v mojem srcu.

Ste jo prepoznali? To je naša Ajda Zorko.