Grad Hmeljnik danes kot samotni stražar stoji na hribu nad Karteljevskim klancem. Po poteh kulturnega spomenika se je odpravil naš sodelavec Blaž Burger, ki je v fotoobjektiv ujel samotnega velikana nad dolenjsko avtocesto.
Grad Hmeljnik leži na kamnitem jezikastem obronku nad vasjo Karteljevo v bližini Novega mesta in je dobro viden iz doline in dolenjske avtoceste Ljubljana - Obrežje.Grad se prvič omenja v virih že leta 1217, verjetno pa je bil sprva v lasti gospodov Višnjegorskih. V času turških vpadov je bilo zgrajeno dvojno obzidje, utrjeno z okroglimi stolpi, v renesansi pa so nastale po drugi svetovni vojni uničene dvoriščne arkade, ki so na dveh straneh oklenile notranje dvorišče. Grad je bil leta 1942 požgan, ruševine pa po vojni še minirane. Obnovitvena dela so se pričela konec petdesetih let, danes pa so razvaline zastrešene in v veliki meri komaj utrjene.
Zgodovina gradu
Grad Hmeljnik (ime naj bi dobil po hmelju, ki se je tistihdob bohotil po teh krajih), pozidan na pomolu gozdnatega pobočja nad sedanjo glavno cesto med Ljubljano in Novim mestom, je nastal v 12. stoletju kot družinski (ganerbni) grad z več uporabniki iste rodovine hmeljniških vitezov. Na prvo neposredno omembo gradu naletimo leta 1217. Hmeljniški so bili do leta 1209 višnjegorski, nato do leta 1228 andeški ministeriali. V listini iz leta 1223 se Hmeljnik omenja dvakrat, prvič le z besedo Hopfenbach in drugič kot inferior Hopfenbach. Sta obstajala dva istoimenska gradova? Najbližja je misel, da je imel grad že omenjeni ganerbni značaj. O razdeljenosti gradu pričata dva romanska jedra in pa Valvasorjevo pričevanje, da je bil grad razdeljen na dva dela.
Zgornji Hmeljnik naj bi potemtakem posedoval gospod Adelhold in pri njem naj bi stanovali tudi trije njegovi bratje Friderik, Ruprecht in Pucelin. Spodnji naj bi bil v posesti njegovega brata Friderika starejšega, pri njem pa naj bi prebival brat Henrik.
Po smrti grofa Henrika Andeškega, okoli leta 1277, so dobili grad in plemiče za skoraj celo stoletje v posest grofje Goriški, dokler ni njihova istrska veja leta 1374 izumrla. Goriški so sicer imeli določene pravice na Hmeljniku (npr. dvor znotraj kompleksa) že prej, okoli leta 1217. Ker pri Hmeljniških v glavni liniji od Puclina naprej (omenjen leta 1223) ni bilo moškega naslednika, je dedoval vnuk "Majnclin manjši" Auersperg, ki mu je grof Albert Goriški leta 1290 formalno podelil za bivališče dvor. Goriški so leta 1339 podelili grad Majnclinovemu sinu Majnhardu. Do okoli leta 1300 so imeli Hmeljniško-Auersperške še za svoje ministeriale, omejene s poročnimi ali drugimi določili.
Grad je v rokah Turjaških-Auerspergov ostal vse do leta 1590, ko je zadolženo gospoščino za 24.000 renskih goldinarjev kupil Jud Salomon Zeidler. Zeidlerjem so potlej prek dedovanja in porok sledili Ruessensteini, Jankoviči, Zierheimbi, Gallenfelsi in Paradeiserji, dokler ni Marija Ana, roj. Schallenberg, vdova po Karlu grofu Paradeiserju, leta 1796 prodala medtem že znova zadolženo posestvo Andreju Obrezi. Tako je grad po dolgih stoletjih, prvič po Zeidlerju, spet prišel iz plemiških v meščanske roke. V 19. stoletju je potlej še nekajkrat menjal lastnike. Med leti 1827 in 1872 je bil v posesti rodovine Coronini Cromberg, nato štiri leta v rokah Ernesta barona Perglasa in od leta 1876 dalje, ko ga je kupil za 84.000 goldinarjev Franc baron Wamboldt iz Hessna, vse do konca druge svetovne vojne v rokah te rodovine. Zadnji ga je posedoval Filip Hugo baron Wamboldt pl. Umstadt, ki je Hmeljnik do leta 1930, ko je proslavljal svojo srebrno poroko, temeljito obnovil, takratni konservator Franc Stele pa je restavracijo gradu označil za zgledno. Ko je Hitler leta 1938 pridružil Nemčiji Sudete, se je Hugon preselil na tamošnje družinsko posestvo Frischau, gospodarstvo na Hmeljniku pa je prevzela njegova hči Ana - Anni, ki je potlej iz gospodarskih razlogov odpustila večino služnjičadi.
V noči s sobote na nedeljo, 9. maja, leta 1942, so ga partizani kot enega prvih gradov na Dolenjskem požgali. Kar niso uničili, so z gradu odnesli domačini. Po vojni, leta 1958, pa so razvaline minirali in uničili najpomembnejše dele srednjeveškega grajskega jedra.
Odlok o razglasitvi gradu Hmeljnik za kulturni spomenik državnega pomena (Ur.l.RS, št. 81/1999, 55/2002) je grad uvrstil na seznam kulturnih spomenikov. V času mojega obiska je bil grad obiskovalcem nedostopen, saj potekajo na njem obnovitvena dela. V notranjost se je mogoče pretihotapiti skozi razsuto obzidje, ki je na enem delu dokaj znižano.
Galerija
