Avtohtona srbska skupnost v Beli krajini združuje vasice ob Kolpi in te prebivalce smo včasih poznali predvsem kot Uskoke (čeprav je uskoškega porekla velik del porečja Kolpe in ne le pravoslavni). Vasi Paunoviči, Miliči in Marindol so povezane tudi v pravoslavno občino Marindol. Bojanci, ki pa naj bi bili po mnenju nekaterih Črnogorskega porekla pa so danes del Ljubljanske fare.
Domačini se ob popisu izrekajo različno, a lahko bi jim rekli tudi Slovenci srbskega rodu, a samo poimenovanje, ki je zapleteno pri tem sploh ni pomembno.Na pobudo domačina in zopet v Paunovičih živečega dr. Tomislava Đorđevića, upokojenega profesorja mednarodnega javnega prava so se odločili na poseben način obeležiti 25 dneve evropske dediščine. Ob tej je priložnosti je Marindolska cerkvena občina 4 oktobra, pripravila otvoritev in posvetitev obeležij, ki so postavljena na mestih kjer so nekoč stali pravoslavni sakralni objekti, a jih danes ni več. Še več, mnogi domačini za to dediščino sploh ne vedo.
Odbor, ki ga poleg Tomislava Đorđevića sestavljata še Simo Selakovič in Niko Bunjevac iz Marindola se je odločil izdelati in postaviti dva impozantna križa visoka 3 metre in široka 170 cm, ki so ju izdelali v umetniški delavnici v Kamniku. Narejeni so po zgledu starokrščanskih križev, kot naj bi bili v uporabi pred cerkvenim razkolom, ki se je zgodil 16. julija 1054 ko je po dolgotrajnih sporih med papežem v Rimu in patriarhom v Carigradu krščanstvo dokončno razpadlo na katoliško in pravoslavno. Mogoče imajo ti železni križi, ki so zlato pobarvani tudi simboličen pomen integracije skupnosti v Beli krajini.
Eden od križev je postavljen na razvalinah prve cerkve svetega Petra v Paunovičih (tam je tudi staro pokopališče), drugi pa na pokopališču Marindol, na mestu kjer je bila nekoč cerkvica (mogoče kapelica) svetega Štefana (srbsko sv. Stevan). Cerkev sv. Petra naj bi bila sploh prva zidana zgradba te skupine uskokov, ko jim je po več letih bivanja, Habsburški dvor le dovolil postavljanje zidanih zgradb. Nekdanja cerkev sv. Štefana je dobila svoj nov prostor s posvetitvijo zgradbe mrliške vežice v Miličih leta 2006.
Leta 1909 pa je bila dokončana gradnja cerkve sv. Petra in Pavla v Miličih in takrat se je dokončno prenehala uporabljati stara cerkvica v Paunovičih, ki je bila zadnjič obnovljena 1868 o čemer priča marmorna plošča, ki je danes na cerkvi v Miličih (kar nepoznavalce zmede, saj tekst v cirilici govori o obnovi cerkve, ki je ni več in je stala nekaj kilometrov stran).
Dogodek posvetitve je bil posebno svečan, saj je liturgijo v Miliški cerkvi vodil episkop Gerasim, eparh Gornjekarlovške episkopije (vladika Gornjekarlovške škofije Gerasim). Somaševala sta še protojerej stavrofor Jelenko Stojanović iz Moravic (v čigar pristojnost sodi Marindolska cerkvena občina) in iguman Mihajlo Vukčević predstojnik samostana Paraskeve v Gomirju pod Velebitom (sicer doma iz Marindola). Pozneje so skupaj z domačini in donatorji opravili še posvetitvi križev.
Svečani obred pa so dostojanstveniki in gostje zaključili s kosilom v nekdanji osnovni šoli v Marindolu, ki je svoja vrata zaprla konec 60-ih let prejšnjega stoletja v njej pa je teklo poučevanje v srbskem jeziku.
Postavitev križev so poleg domačinov omogočili še donatorji (pravoslavna cerkev jih imenuje ktitorje) Stanojlo Vajović–Cane, iz Kamnika ter Momo Jorgačević in Nikola Damjanić iz Ljubljane, Javni zavod Krajinski park Kolpa pa je pomagal pri manjši ureditvi vaških poti do obeležij.
Foto: Tončka Jankovič, Boris Grabrijan
Galerija
