Na naš elektronski naslov je prispelo odprto pismo Petra Črniča, direktorja RIC Črnomelj, namenjeno ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo.
Spoštovani minister, g. Zdravko Počivalšek,Na Vas se obračam v zvezi z novicami o postavitvi bodeče žice na južni meji ob reki Kolpi. Ker izredno spoštujem Vaše delo in dolgoletne izkušnje iz gospodarstva ter turizma sem prepričan, da boste razumeli naše pomisleke v zvezi z načrtovanimi posegi.
V tem pismu ne bom govoril o varnostnem vidiku in (ne)smiselnosti postavitve bodeče žice ravno na edini zares veliki naravni oviri na več kot 600 km dolgi meji s Hrvaško, in tudi ne o zaskrbljujočem humanitarnem vidiku, dasiravno le-tega nikakor ne bi smeli zanemariti. Kot razvojnik pa čutim dolžnost opozoriti na negativne vplive na že tako obubožano gospodarstvo v eni najrevnejših slovenskih subregij.
Področje in zaselki ob reki Kolpi zaradi odmaknjenosti in pomanjkanja infrastrukture že desetletja predstavljajo demografsko najbolj ogroženo območje v pokrajini, ki že v celoti beleži upad prebivalstva. Tako smo belokranjci leta 1850 predstavljali 3% slovenskega prebivalstva, danes pa zgolj 1,3%. Padec ni samo relativen temveč tudi absoluten, saj se je v 160 letih število prebivalcev zmanjšalo kar za petino, medtem ko se je v istem časovnem obdobju število prebivalcev Slovenije več kot podvojilo.
Praktično edina gospodarska panoga, ki v odročnih krajih predstavlja možnost zaposlitve mladim, je turizem. Le-ta je skoraj izključno vezan na reko Kolpo ter naravno in kulturno dediščino rečnega obrežja, ki v občini Črnomelj v celoti leži v zaščitenem območju krajinskega parka Kolpa. Kot vam je znano je reka Kolpa leta 2010 od Evropske komisije in s sodelovanjem STO prejela nagrado Evropske destinacije odličnosti za razvoj turizma, ki temelji na trajnosti.
Bodeča žica v varovanem območju narave je ne samo nesprejemljiva iz naravovarstvenega vidika, temveč tudi iz vidika plašno razvijajočega se turizma. Bodeča žica ob reki Kolpi je nož v srce vseh naporov, ki jih lokalno prebivalstvo vlaga v izboljšanje razmer do te mere, da bo možno preživetje ob južni meji. Naj omenim, da so možnosti za turistične investicije vsled naravovarstvenih in drugih omejitev zelo okrnjene, v tej luči pa je ideja o postavitvi bodeče žice skozi polja, gozdove in kampe še toliko bolj absurdna in cinična.
Če k temu dodamo dejstvo, da se Belokranjci že desetletja – pravzaprav stoletja - borimo za dostojno cestno povezavo s preostankom domovine in da kljub dolgoletnim naporom in prošnjam vsem vladam še vedno ni rešeno groteskno vprašanje mejnega prehoda Vinica, katerega lahko polni tovornjaki prečkajo iz hrvaške strani, iz slovenske pa ne, se tudi če zanemarimo 80% neizpolnjevanje zavez vlade iz programa Pokolpje poraja občutek, da gre za zasmehovanje prebivalcev te politično nepomembne pokrajine. Kljub temu, da po naših ocenah že od osamosvojitve prispevamo precej več v državni proračun, kot dobimo povrnjeno (s čimer financiramo razvite slovenske regije), bomo ironično namesto ceste v svet dobili ogrado iz bodeče žice.
Kot izkušeni turistični delavec dobro veste, da se dobra reputacija gradi desetletja, izgubi pa se v nekaj dneh. Bodeča žica v biseru narave ne pomeni zgolj izgubo prihodkov v času postavite, marveč regijo zaznamuje za mnogo daljše obdobje. Na kateri strani žice bodo Poletje v Vinici, Schengenfest in desetine drugih dogodkov na bregovih Kolpe? Bomo na vstopno-izstopne točke za čolnarjenje lezli čez stražarska mesta? Bodo turisti v kampih toplo reko zgolj gledali skozi jekleno prepreko? Ekonomska škoda bo za naše skromne razmere neznanska. Žal bo ta žica, tudi če ustavi tokove beguncev, povzročila nov val migrantov. Tokrat ne v obliki vojnih beguncev, temveč v obliki še zadnjih mladih Belokranjk in Belokranjcev, novodobnih ekonomskih migrantov »Made in Slovenia«.
Za boljšo ilustracijo Vam pripenjam nekaj slik bregov reke Kolpe, ki naj bi jih pregradili z bodečo žico. Še tako veliko povečanje sicer nizkih sredstev za promocijo Slovenije ne bo izničilo negativne podobe bodeče žice ob šotoriščih, kopališčih in festivalih.
Spoštovani minister, ker sem prepričan, da boste razumeli navedene argumente in da v vladi odločno zastopate interese gospodarstva, se z nestrinjanjem s politiko, ki bo še poglobilo krizo na jugu Slovenije in ki je pravzaprav simbol ignoriranja potreb tukajšnjega prebivalstva, obračam na Vas. Želel pa bi, da ga predočite preostalim ministrom v vladi in da še enkrat premislite o načrtovanih ukrepih. Ne bi namreč želeli, da tihi pomisleki češ da je bolje, da žico postavijo na gorjancih in da vlade z vsemi svojimi davki in slabimi bankami pustijo nas Belokranjce pri miru, postane prevladujoče mnenje.
V pričakovanju odgovora vas pozdravljam z geslom, za katerega upam, da ob »tehničnih ovirah« ne bo postal groteskna parodija samega sebe.
I feel sLOVEnia,
Peter Črnič
direktor
RIC Bela krajina
Trg svobode 3
8340 Črnomelj
foto: Tomislav Urh