V Likovnem salonu Kočevje od danes gostijo razstavo Posavskega muzeja Brežice z naslovom Svetovi risbe Zorana Didka.
Kot je kustosinja razstave Oži Lorber v spremnem katalogu ob razstavi zapisala, so v galeriji Posavskega muzeja Brežice predstavili izbrana dela iz zbirke risb in grafik – z izjemo akvarela, ki jih je muzeju podarila slikarjeva soproga Smiljana Didek v letih 1996 in 1997. S študijsko razstavo je predstavljena njegova izrazita umetniška pripoved v risbi in grafiki z njemu lastnimi upodobitvami figur, obrazov, parov, aktov, žanrskih prizorov, med katerimi prav zagotovo izstopajo značilno njegove krokirane risbe, predvsem avtoportreti.Z razstavo, ki jo bomo prenesli v Kočevje se želimo pokloniti vsestranskemu likovnemu ustvarjalcu, ki je bil tudi s svojim ustvarjalnim delom povezan s Kočevjem. Ne samo, da je izdelal načrte za ureditev Parka narodnih herojev (1973) in projektiral Spomenik osvoboditve (1953), ampak je izdelal tudi načrte za notranjo opremo in ureditev tovarne Melamin. Poleg tega je s tovarno Melamin sodeloval pri tako imenovanih plastificiranih akvarelih, njegovi izvirni tehniki, ki jo je uporabljal okoli leta 1970. Običajno izveden akvarel so mu naknadno plastificirali ravno v kočevski tovarni.
Na Zorana Didka pa ima lepe spomine tudi Ivan Brudar, ki je bil v času šolanja na Višji pedagoški šoli v Ljubljani na oddelku za slikarstvo, njegov študent. Spominja se ga kot izjemnega slikarja, teoretika in izjemnega profesorja, ki je za vsakogar našel spodbudno besedo, predvsem pa je nesebično razdajal svoja znanja in odkritja.
Kot v katalogu pojasnjuje Oži Lorber, v Posavskem muzeju Brežice hranijo heterogen nabor raznolikih risb, skic, krokijev in grafik s figurami, akti, polakti, ljubezenskimi pari, avtoportreti, žanrskimi motivi, med slednje sodita predvsem njegovi najbolj znani temi V izgnanstvo in Sedmina ter seveda krajina.
Podarjena dela, ki so večinoma kronološko neopredeljena, lahko njihov nastanek ugotavljamo le na podlagi analogije in jih povežemo v posamezne sklope. Kljub na videz priložnostnemu izboru je iz vsega razstavljenega gradiva razvidno dvoje: umetnikova osnovna likovna problematika in ustvarjalno bistvo, na eni strani njegova samosvoja umetniška izpoved, skozi katero se nam razkriva ustvarjalni genij z raznolikimi svetovi Didkove značilne heterogenosti v risbi, na drugi strani njegov analitično usmerjen duh.
V Posavskem muzeju Brežice so leto 2015, ob 105 obletnici rojstva in 40 obletnici smrt, posvetili Zoranu Didku, enemu ključnih virtuoznih risarjev in teoretikov, ki je zaznamoval polpreteklo umetnost na Slovenskem. V Brežicah so ob tej priložnosti predstavili donacijo del Zorana Didka, ki jo je muzeju pred desetletji z vsem zaupanjem podarila soproga, slikarjeva sopotnica že od študijskih let, tudi sama akademska slikarka, Smiljana Didek, roj. Ivančič. V letošnjem letu bo ta dragocena donacija za približno tri mesece na ogled v Kočevju.
BIOGRAFIJA
Rodil se je 11. junija 1910 v Ljubljani, očetu Rudolfu, geometru, po rodu Čehu ter materi Ani Stritar, po rodu iz Podbočja. Prvi slikarski poduk je dobil pri Franju Stiplovšku v Krškem. 5. decembra 1928 se je vpisal na Kraljevo akademijo za umetnost in obrt v Zagrebu, kjer je leta 1933 diplomiral z odliko. Leta 1931 se je poročil s svojo študijsko kolegico, slikarko, Smiljano Ivančić. Kot suplent risanja je poučeval na otoku Krku, nato v Zagrebu in Sarajevu. Pridružil se je klubu Neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov (mdr. Nikolaj Pirnat, Maksim Sedej, Stane Kregar, Karel Putrih, franc Mihelič, Zoran Mušič), s katerimi je tudi razstavljal.
Leta 1943 se je z ženo preselil v Zagreb vendar se je že leta 1945 vrnil v Slovenijo. Leto kasneje je na povabilo dr. Staneta Mikuža in akad. slikarja Marka Šubica začel poučevati na novo ustanovljeni Šoli za umetno obrt, kjer je uvedel predmet likovna teorija. Zoran Didek je bil med ustanovitelji Umetniške zadruge in Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije ter Društva likovnih ioblikovalcev Slovenije.
Leta 1955 je s trimesečno štipendijo z ženo Smiljano odpotoval v Pariz in leto kasneje začel predavati slikarstvo in likovno teorijo na Pedagoški akademiji v Ljubljani.
Je prejemnik številnih nagrad, med drugim je leta 1975 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
27. oktobra 1975 je po hudi bolezni umrl v Ljubljani, kjer je tudi pokopan.