Dušan Jožef Matoh Ribniški tržan, umetnik, poet, ljubitelj psov narave in živali v njej , še posebej pa volkov, svojo čut do vsega lepega, kot je dejal, izraža bodisi s pisanjem ali slikanjem. Slednje ga razkriva v vsej velikosti še od malih nog, ko se je s sovrstniki najraje podil za žogo.
Seveda najprej rokometno, kar ga izda večja črno bela slika sredi šestdesetih prejšnjega stoletja, v družbi domačih fantov na peščenem igrišču za osnovno šolo. Dušan po upokojitvi živi v Ribnici in kot že rečeno najraje ljubi slikarski konjiček. Sredi Škrabčevega trga, v obnovljeni hiši nasproti župnijske cerkve sv. Štefana, je v ozkem hodniku dobil prostor za zasebno galerijo Artinside. V njej je trenutno na ogled razstava Špičkovi, pred njo pa je dalj časa na ogled pozornost zbujala pestra likovna stvaritev z naslovom Art 70.-»Marsikomu se zdi ob pogledu na razstavljene slike, da je prišel volčjo dolino, » obiskovalca pričaka Dušna in razloži, kako ga je volk v njegovi interpretaciji umetniške širine pritegnil, doda pa, da so se mu volkovi, zveri z koničastimi gobci in poševnimi očmi, še bolj priljubili po tem, ko je leta 2005 s hčerko Tino kot opazovalec in eden redkih Evropejcev udeležil mednarodne znamenite, že tekme psov v vpregi, ki je devet dni na razdalji 1.800 kilometrov potekala med kraji Anhorage in Nome na Aljaski. Pripravljajo jo v spomin na nek dogodek, ko so pred dvema stoletjema mesto pred davico rešili z zdravilom, ki so ga tam pravočasno pripeljali vpreženi psi. Od takrat pa je vselej prepričan, da je volk, kljub temu, da je poleg medveda in risa zver, v bistvu plemenita žival njemu ljubeča tako, kot je že vrsto let nepogrešljivi dvoriščni ljubljenec aljaški malamut.
Ribniški trg, še v času, ko se je po njem kadilo od prahu, se mu je še posebej vrezal spomin, ki ga je prenesel na platno. Zaradi Cenetovega psa Marka je namreč imel hudo izkušnjo v življenju, več od besed pove sama slika.
Dušan je eden najstarejših tržanov, ki središče dežele suhe robe , ki postaja vse bolj samotno, sleherno opazuje ob daljših sprehodih. Zelo ga razjeda pogled v prazne stavbe, ki kazijo podobo nekoč živahnega trga in njegove okolice. Na mizi ima nekaj rešitev , kako le (skušati) prebuditi središče dežele suhe robe. »Razstava Špičkovi, domače ime, je posvečena zaselku Dule nad Ortnekom, ki je na »Špici«, še posebej pa stari mami Ivanki, mami Francki in očetu. Sicer pa , slike povedo več kot besede, »Dušan s tem odstavkom vabi v svoj ličen galerijski prostor, v katerega stopiš s pločnika, lučaj od avtobusne postaje. Ob vabilu na novo razstavo »Od Hrušice v Ribnico do Portoroža,« pa Dušan, sicer bančnik in tudi šofer, izpostavi svoje najbližje, rajno družico Ivanko, doma iz Učakovcev ob Kolpi pri Vinici in njuni hčeri Dušo in Tino , nekdanjo državno prvakinjo v orodni telovadbi ter vnuke Bora , Nežo in Žana. » Zadnjič mi je nekdo izrazil željo, da bi naslikal ribniške veljake . kako pak , kapišonarje , morebiti celo dvorjane. Odgovoril sem kot Rembrand v Nočni straži : »Plačaj pa te namalam ! Kaj morem, Špica sem«. Vsi tisti, ki ga pozna(mo) jo, bodo temu pritrdili.
Dušan Matoh o volkovih
Dušan Matoh o upodobitvi volkov
Dušan Matoh o praznih lokalih
Dušan Matoh o ureditvi Ribnice
Dušan Matoh o prometni nesreči
Galerija
