Že tradicionalno se v poznem jesenskem času in pozimi v Podzemlju v Gostišču Veselič odvijajo prireditve Bilo je… Prvi dogodek letošnje sezone, ki jih skupaj pripravljata Toni Gašperič in Ljudska knjižnica Metlika je nosil naslov: »Kdo je bil inž. Janez Marentič?«
Belokranjec Janez Marentič se je rodil 20. aprila 1910 v Clevelandu kot sin izseljenskih staršev. Oče Janez je delal v železarni, mati Bara pa v veliki industrijski pralnici. Ko je oče zbolel za tuberkulozo, se je družina vrnila domov, kjer je oče kmalu umrl, za njim pa tudi mati.Takratni podzemeljski župnik Valerijan Učak je med bistrimi, a siromašnimi belokranjskimi fantiči izbiral tiste, ki naj bi šli pozneje na bogoslovni študij. Med njimi sta bila tudi Janez Marentič in Jože Berkopec. Odšla sta v Ljubljano in imela med šolanjem na gimnaziji brezplačno hrano in stanovanje v Križankah. Internat sta zapustila in pozneje oba študirala agronomijo v Zagrebu, kjer sta tudi diplomirala. Med študijem je Janez Marentič preučeval ne le kmetijsko snov, ampak tudi marksistično literaturo. Bil je organizator predvojnega levičarskega gibanja v Beli krajini, kulturno-politični aktivist in publicist. Leta 1932 je bil pobudnik ustanovitve partijske celice na Mlakah, ki je bila prva v Beli krajini.
Janez Marentič je bil tudi udeleženec ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije, ki je potekal 17. in 18. aprila 1937 na Čebinah (delno v cerkvi, delno na kmetiji), in bil tam izvoljen v centralni komite KPS. Kot je povedala njegova hčerka, dvakratna doktorica znanosti Barica Marentič Požarnik, je bil Janez zelo studiozen, skromen in z velikim občutkom za pravičnost. Zaradi te odkritosti in poštenosti je imel tudi vedno težave. Ne le z oblastmi, pač pa tudi z nekaterimi vodilnimi komunisti. Kot je povedala Barica že sama slika ustanovnega kongresa na Čebinah simbolno prikazuje to situacijo: Marentič je na diametralno nasprotni stani kot Edvard Kardelj – tudi sicer sta bila različnih mnenj! Druga zanimivost tega kongresa pa je bila, da je bil Marentič v tej družbi edini akademsko izobražen človek in tudi edini, ki je zastopal kmečki stan. Vsi ostali so poudarjali zgolj delavski proletariat. Zanimivo je, da je bil tudi zelo kritičen do opisovanja kmečke idile, ki to ni; pač pa le trd boj za preživetje. Tudi Prešerna je kritiziral, ko v pesmi O, Vrba pesnik lahkoverno poveličuje življenje slovenskega kmeta: … Zvestó srce in delavno ročico; za doto, ki je nima miljonarka, bi bil dobil z izvoljeno devico; mi mirno plavala bi moja barka, pred ognjam dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed vároval - svet' Marka.
Začetek druge svetovne vojne je Marentiča doletel v Beogradu, kjer je bil priča nemškemu bombardiranju. Bolehal je za tuberkulozo. Kljub bolezni in stalnemu preganjanju je bil eden glavnih organizatorjev OF v Beli krajini. Moral je v bolnišnico, kjer ga je ves čas močno nadzorovala okupatorska policija. Neozdravljivo bolan je bil odpuščen iz bolnišnice in je 28. septembra 1942 umrl v Ljubljani, star 32 let, z le nekaj meseci delovne dobe, saj kljub pomanjkanju tovrstnega kadra službe ni dobil.
Poleg tega, da je pisal članke v številna legalna in ilegalna glasila, je skupaj s tastom dr. Jankom Šlebingerjem napisal Bibliografijo slovenske kmetijske literature. Marentičevo najpomembnejše znanstveno delo pa je študija Slovenska vas pod kapitalističnim jarmom, ki je izšla v knjižni obliki leta 1957, šele 15 let po njegovi smrti.
Ob 40-letnici njegove smrti je pri Kmečkem glasu izšla knjiga Spomini na Janeza Marentiča, za katero je prispevke zbrala njegova žena Vera. Socialistični režim ga je poskušal zamolčati in šele v 60-ih letih je bil predstavljen javnosti.
Ddr. Barica Marentič Požarnik, ki se osebno očeta sicer ne spominja, saj ji je bilo komaj dve leti, ko je umrl, je lepo opisala njegovo življenjsko zgodbo in Belokranjcem predstavila tudi veliko pomembnih dokumentov o očetu Janezu.
Prisrčen kulturni program na prireditvi so pripravili učenci OŠ Podzemelj, ki so ob spremljavi svojega ravnatelja Stanislava Vlašiča zapeli pesem: Slovenskega naroda sin.
Galerija
