Zaskrbljena državljanka je razočarana nad načinom, s katerim se predsednik vlade sooča s trenutno migrantsko krizo. Zato mu je napisala odprto pismo.
Odprto pismo spodaj v celoti objavljamo:Spoštovani predsednik vlade Republike Slovenije, dr. Miro Cerar!
Pišem vam, ker sem popolnoma razočarana nad Vami in nad načinom, s katerim se soočate s trenutno krizo v Sloveniji. Za začetek naj posebej poudarim, da je kriza, s katero se soočamo, humanitarna in ne varnostna. To se mi zdi zelo pomembno posebej in konstantno izpostavljati, kajti ravno Vaše nerazumevanje tega vodi k temu, da sprejemate odločitve, ki so že in bodo še bolj katastrofalne za veliko, veliko število ljudi.
Ob branju Vaših medijskih izjav, v katerih napovedujete, na kakšne načine nameravate postopati v prihodnje, ko berem, na kakšen način naslavljate humanitarno katastrofo, ki se vam dogaja pred nogami, se sramujem slovenskega državljanstva. S svojimi besedami spodbujate sovraštvo pri Slovenkah in Slovencih, zaradi Vašega diskurza se ljudem zdi legitimno, da širijo sovraštvo. Za ljudi, ki bežijo pred grozo, ste postavili koncentracijska taborišča. To, kar Vi, velecenjeni gospod premier, imenujete "nastanitveni centri", so prizori, ki smo jih sicer vajini iz učbenikov za zgodovino pod opisi koncentracijski taborišč med drugo svetovno vojno. S to razliko, da je tukaj, v Sloveniji, še huje. Tam so ljudi nastanili pod streho in jim ponudili vsaj improvizorična ležišča. V koncentracijskem taborišču, ki ste ga Vi (ja, Vi osebno, spoštovani, kajti vse to so posledice Vaših odločitev in Vaših dejanj) postavili v Rigoncah, ljudi pričaka ograjena blatna njiva z 9 premičnimi stranišči. Tam je ves čas po nekaj tisoč ljudi, na eni točki jih je bilo tam med 5-7000. Prezeblih, prestrašenih, lačnih, žejnih. Sedeli so na blatnih tleh in sebe ter svoje otroke ovijali v mokre odeje. In kaj je sledilo po več urah te situacije? Večurno pešačenje. Eno skupino lahko čaka 2 km pešpot po blatnih njivah, tudi ponoči, za drugo je to lahko že 12 km pot do Brežic. Ko pridejo do naslednjega koncentracijskega taborišča pa jih spet čakajo katastrofalne razmere, čisto premalo prostora v ogrevanih šotorih, Onemogočanje dostopa do zdravstvene oskrbe, omejevanje razdeljevanja humanitarne pomoči od tistih nekaj Slovenk, Slovencev in tujk ter tujcev, ki še premoremo kaj sočutja in solidarnosti, delovanje teh ljudi pa se konstantno omejuje.
In Vi, cenjeni gospod, za to stanje krivite druge države? A niste spremljali situacije že odkar se dogaja? Le nekdo, ki ne spremlja medijev in političnega dogajanja, bi se lahko opravičeval, da ni vedel, kaj prihaja in da se ne nismo zmogli pripraviti. In če niste sledili situaciji, v kar seveda ne verjamem, ste neizmerno slab politik. Če pa ste in niste ukrepali in takoj začeli pripravljati potrebne infrastrukture pred prihodom ljudi, kar je verjetno res, pa ste ne le slab politik, ampak tudi slab človek. Vojski dajete dodatna pooblastila, ki pa nimajo nobene povezave s tem, kar se na terenu dejansko potrebuje. Ne potrebuje se dodatnega varovanja, pač pa se potrebuje infrastruktura, ogrevani zaprti prostori z ležišči, kjer bodo ljudje lahko normalno prenočili in se vsaj malo spočili. Vojska naj postavlja vojaške kuhinje, ki so sposobne na hitro nahraniti več tisoč ljudi. Potrebuje se sprotno obveščanje ljudi o tem kje so, kdaj se bodo premaknili, kaj jih čaka v naslednji državi. Potrebno je skrajšati in minimalizirati vse birokratske postopke v povezavi z registracijo ljudi in pa tudi vso birokracijo v povezavi s humanitarno pomočjo. Stopite v stik z ljudmi, ki delajo na terenu, vprašajte prostovoljke in prostovoljce, kaj in kje se potrebuje ter ne sprejemajte tako groznih odločitev brez zavedanja, kakšno je dejansko stanje.
Velecenjeni predsednik slovenske vlade, dr. Miro Cerar. Poglejte svoji roki, kajti kmalu bosta preliti s krvjo ljudi, ki bodo umirali na slovenskih mejah in po Vaših koncentracijskih taboriščih. In Vi, gospod premier, boste osebno odgovorni za vsako smrt, ki se bo zgodila. Groze in katastrofe, ki ste jo Vi osebno povzročili z odločitvami in dejanji, ne morete izbrisati. Krivde za vse, kar ste povzročili do sedaj, ne boste nikoli zmogli oprati s sebe. Polagam pa vam v tisti mali košček srca, ki je mogoče še ostal nekje v Vas, ne dovolite, da bodo ljudje zaradi Vaših odločitev začeli umirati. Začnite reševati humanitarno krizo, kajti obstaja velika možnost, da se boste v učbenike zgodovine zapisali kot tisti predsednik slovenske vlade, ki je v Sloveniji leta 2015 začel s fašizmom. Spoštovani dr. Miro Cerar, upam, da se boste nekega dne vseh odločitev, ki ste jih sprejeli do zdaj, sramovali vsaj pol toliko, kot se jaz sramujem slovenskega državljanstva.
V upanju, da tega pisma ne boste (namerno) spregledali - tole je namenjeno predvsem pomočniku, gospodu Roku Hodeju in predstavnici za stike z javnostjo, gospe Tini Strafela, prosim, poskrbita, da pismo pride do njegovega naslovnika - in da boste končno začeli reševati dejanske težave, se poslavljam,
zaskrbljena državljanka, Mojca Žerak
P.S.: Spodaj Vam prilagam fotografije, ki sem jih v noči iz nedelje na ponedeljek posnela na hitro, velika večina je iz koncentracijskega taborišča Rigonce, dve ali tri so pa še iz koncentracijskih taborišč Dobova in Brežice.
Galerija
