V Galeriji Krka v Novem mestu bodo ob 19.uri odprli razstavo del slikarja Žarka Vrezca.
Ko slikar Žarko Vrezec razstavlja slike, polne nanosov prvobitnih barv, so to prispevki umetnika, ki intenzivno doživlja današnji čas in o njem poglobljeno premišljuje, hkrati pa čustveno opazuje in dojema zgodovino. Tokrat se Vrezec predstavlja z velikimi ozkimi vertikalnimi kompozicijami in s svojimi zadnjimi dnevniškimi zapisi, intimnimi formati, na katerih dnevno zaznamuje svoja razmišljanja in svoje doživljanje sveta. Tudi tako opozarja na povezavo med svojimi velikimi in majhnimi deli. Njegova poetika, kot vedno zavezana askezi, tokrat z njegovo prepoznavno likovno govorico v dvogovoru z ozkimi, visokimi in majhnimi horizontalnimi formati prinaša skrajno intimen umetnikov pogled na svet. V asketskih potezah se kaže slikarjeva samozavestna osebnost z izredno bogato in spremenljivo fizično, duhovno in simbolno preteklostjo.Vse od študija dalje se Vrezec ukvarja predvsem s slikarstvom, vendar je predan tudi risbi, grafiki, skulpturi, ilustraciji, scenografiji in oblikovanju. Slikarstvo doživlja individualno in zavezujoče, saj ima za seboj več vsebinskih in formalnih premen. Že več kot štiri desetletja vztrajno raziskuje možnosti abstraktne slike, figuralna izhodišča je opustil že ob koncu študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Sprva sta ga zanimali kvadratna slika z izpraznjenim središčem in vpeljevanje modernistične mreže. V zgodnjih osemdesetih letih je razvil cikel Prostor slike, ki govori prav o smeri njegovih raziskav. V prelomnem letu 1984 je v slike vpeljal nov prostorski element, ko je nad dotlej dominirajočo mrežo nanesel shematične like. Poglabljanju v prostor slike je sledilo vrezovanje na površino in perforiranje. Po letu 1988 je mrežno strukturo začel drobiti in v slike vnašati vtis spontanosti. Naslednje desetletje se je vrnil k mreži, vendar reducirani na osnovni prostorski križ, nato je začel slike postavljati tudi v prostor in istočasno razvijati viseče kompozicije. Ozke vertikalne kompozicije, nastale v letih 2002 in 2003, so elegantne vitke strukture, ki delujejo kot nekakšni osamljeni stebri, sestavljeni iz večjih in manjših, stvarnih in domišljijskih, melanholičnih in poetičnih vtisov preteklosti. Postavljeni na piedestal njegove zgodovine spomina, izolirani od brezbrežja vsakodnevnih dogajanj v hrupu zunanjega sveta so logična predhodnica njegovih dnevniških zapisov na malih formatih. Zapisom, ki so po dimenziji tako blizu ciklu Relikvije (slike 1999–2000, Galerija Božidarja Jakca), razstavljenem v kostanjeviški samostanski cerkvi, po vsebini pa daleč bolj intimni. Kasneje se je umetnik, sicer tudi izjemen teoretik, vrnil k starejšim delom in iz njih sestavljal zanimive kompozicije, ko je osamljene like povezoval v kompleksnejše celote. S krhkim zarisom vidnega, zazrt v neizrekljivo, je v ciklu Slovo (2005) gledalcu spregovoril o nečem, čemur je bil izpostavljen in kar je v oblikujoči potezi že tedaj intimno zapisal. Preprosto zato, ker živi v stvarnem svetu, zazrt navzgor in navzdol, v preteklost in prihodnost. Mar ni v tem kontekstu pravzaprav vse Vrežčevo slikarstvo dnevnik stanja njegove duše?
Risba je bistveni del umetnikovega delovanja. Vse, kar ustvari na kateremkoli drugem likovnem področju, je povezano z njo. Plejade tovrstnih zarisov se kot prvinske ideje utrinjajo spontano in s samosvojo barvno polifonijo tudi povsem harmonično. Skicozne risarske poteze niso zadržane s premislekom, tehniko ali namenom, zato se lahko v njih izrazijo najbolj necenzurirane, a tudi najbolj avtentične umetnikove slutnje in vizije. Simboliko Vrezec sicer dopušča, a zanj ni bistvo, prej dodana poetika. Ko razgalja tišino, je, kakor bi zaprl oči, pokukal v še neopaženi svet in videl neizrekljivo v obliki zgradbe podobe, a tudi v njenih kontrastih. Detajli in marmorne stene. Mesta hrepenenja in bivanja. Rezi, razpoke. Temne na svetlem, svetle na temnem. Razbijanje osnovnih ploskev, vnovično sestavljanje. Fragmenti, iz katerih je sestavljeno življenje. Vzniki in padci. Rojstva in smrti. Mestoma na večinoma temni osnovi, precizno ponazorjeni z dramatičnimi barvami, rdečo, vitalno, včasih rumeno, sončno, modro, razumevajočo. Vstop v Vrežčeve dnevniške slike je hkrati dobesedno in kljubovalno branje. Minimalizem daje gledalcu intimen občutek, omogoča zbran pogled vase ne glede na to, da slikar z njim vzpostavlja vsakokrat nov red. Monokromnost, sivine in temine ne morejo govoriti o avtorjevem hedonizmu, kajti zgradba teh del se ne izogiba njegovemu soočenju z eksistencialno zaresnostjo.
V zasnovo drobnih kvadratnih podob je ujeto ravnotežje barve in svetlobe, center vsake Vrežčeve miniaturne slike iz cikla Dnevnik(slike 2012–2015) pa je zgoščen v slikarjevo vertikalno sporočilo. Kako naslikati občutja? V dolini senc in zastrtih prividov, / v samoti ateljejske tišine iščem svetlobo, / ki v obliki lučnih žarkov pada / na neomadeževane koščke belega papirja in / z obotavljivimi dotiki občrta luč, / ki bi zmogla najti domišljen izraz in odgovoriti na vprašanja, ki nimajo odgovorov, /ki so zgolj privid večno žive življenjske moči in intuitivnega dojemanja sveta / skozi dnevniške zariske …, zapiše slikar. Če umetnik dnevniški zapis postavi na vpogled drugim, to ni več intimno, temveč kreativno dejanje. Komu so v tem primeru namenjeni dnevniški zapisi? Odkrivanju in spoznavanju lastnih občutkov, da bi lahko bolje razumeli ljudi in svet okoli sebe. Nekateri z besedo ohranjajo zgodovinski spomin: Edvard Kocbek je pisal svoj dnevnik z redkimi presledki skoraj vse svoje odraslo življenje, domala pol stoletja. Dnevnik je bila njegova prva domovina, življenjsko pomembno opravilo, ki mu je pomagalo ustvarjati zunanje in notranje ravnotežje ter prostor vesti. Pri likovnih dnevnikih gre večinoma za krokije ali za skice kot zametke kasnejših slik. So pa izjeme: nekateri z risbami (Andrej Jemec) in vpisovanjem poetičnih besedil vanje (Janez Bernik) vsakodnevno ohranjajo zgodovino lastnega doživljanja. Likovni dnevnik je lahko namenjen tudi zapisom o lastnih dvomih, iskanjih, razočaranjih ter poskusom samoobnavljanja življenjske energije, volji za nadaljevanje napornega dela in boju za osebna prepričanja. Zagotovo ne gre za likovno-terapevtski projekt, ki bi se ga Vrezec lotil kot najbolj dostopno samopomoč v kakršni koli zahtevni življenjski situaciji: v svojih dnevniških zapisih na miniaturnih, intimnih slikovnih poljih dnevno zapisuje svoja razmišljanja in svoje spontano, domala poetično doživljanje sveta. V tehniki akrila na papirju z dodatkom barvnega svinčnika in kolažiranjem plasti pred tem nastalih podob pa so njegovi listi iz dnevnika istočasno tudi nadaljevanje slikarjevega raziskovanja za večje kompozicije.
Njegova dela zaznamuje bogat vizualni jezik metafor. Bolj kot so likovne zamisli minimalistične, konceptualno okleščene mnogih zgovornih podrobnosti, večji pomen imajo likovni znaki, simboli, parafraze, metafore, saj se z njimi lahko v trenutku pove več kot z dolgim besednim opisom. To je ena od pomembnih in temeljnih lastnosti vizualnih sporočil v razmerju do verbalnih. V tem kontekstu so Vrežčevi dnevniški zapisi kontinuirano likovno nadaljevanje raziskovanja lastne usmeritve, dokončne slike torej, le manjšega formata.