Danes ob 20. uri v APT gostuje gledališko plesna predstava Megla stoletja, v konceptu in režiji Matjaža Zupančiča in v produkciji En-knapa.
Predstava je pred dnevi (15. oktobra) otvorila festival Borštnikovo srečanje, ki je največji slovenski gledališki festival in je povzročila pravo navdušenje med gledalci.KRATKA VSEBINA
Že iz časa modernizma velja, da gledališki dogodek lahko vznikne iz česar koli – tudi iz telefonskega imenika. Dvajseto stoletje je neke vrste telefonski imenik, samo da večina številk že zvoni v prazno. Skoraj nihče se ne javi več. Stvari se počasi meglijo. A prostori, kjer v prazno zvoni naša radovednost, niso mrtvi arhivi. Nasprotno. So žive slike spominov na prihodnost, ki konstituirajo sodobnega človeka.
Dvajseto stoletje je čas erupcije novih umetniških praks, iskanja novih tehnologij; hkrati gre za najbolj krvavo obdobje v zgodovini človeštva. Gledališka plesna predstava 20th Century Fog – Megla stoletja raziskuje ta paradoks in uprizarja nekatere poudarke, ki jih najde v razmerju med komercialnim in angažiranim, stvarnim in abstraktnim, plesom in filmom – med kulturo in barbarstvom.
(Matjaž Zupančič)
____________________________________________________
PODROBNEJE O PREDSTAVI
20th CENTURY FOG – MEGLA STOLETJA
Pričevanje kulture je dokument barbarstva.
Walter Benjamin
Že iz časa modernizma velja, da gledališki dogodek lahko vznikne iz česar koli – tudi iz telefonskega imenika. Dvajseto stoletje je neke vrste telefonski imenik, samo da večina številk že zvoni v prazno. Skoraj nihče se ne javi več. Stvari se počasi meglijo. A prostori, kjer v prazno zvoni naša radovednost, niso mrtvi arhivi. Nasprotno. So žive slike spominov na prihodnost, ki konstituirajo sodobnega človeka.
Dvajseto stoletje pomeni erupcijo novih umetniških praks; pomeni zmagoslavje novih tehnologij. Na drugi strani gre za najbolj krvavo obdobje v zgodovini človeštva. Paradoksi ležijo povsod. Kaj imata skupnega Eisensteinova teorija filmske montaže in teroristični napad na newyorška dvojčka, ki nam na simbolni ravni zaokroži zgodbo o nekem obdobju? Koliko je Križarka Potemkin zgolj vizionarska, umetniško prepričljiva in fascinantna napoved »krvave stoletne rihte« in koliko je hkrati predvsem tudi izum nekega novega orodja, ki daleč preseže zgolj prakso umetniških diskurzov – manipulativne funkcije montaže, ki lahko do konca zrelativizira sam pogled, njegovo avtentičnost in objektivnost? Drugače rečeno: ali objektivna točka pogleda sploh obstaja, ali ni avtentičnost doživljaja v resnici že kontaminirana, še preden se sploh vzpostavi?
Zavest o tem, da ni (več) nekega nedolžnega, »čistega« pogleda, ker je ta nedolžnost (med drugim) nepovratno izgubljena (s prevodom) nevarnih razmerij med političnim in estetskim, stvarnim in abstraktnim, angažiranim in komercialnim, realnim in virtualnim, med zgodovinskim in transcendentalnim – natančno ta zavest govori o temeljni negotovosti sodobnega časa. Hkrati pa ne gre pozabiti, da je strah konstituiral človeka. Kajti kjer je bil strah, je bil tudi pogum. Zato se osnovno vprašanje ne zdi toliko skrito v tezi o koncu zgodovine; pravo vprašanje se zdi, ali je življenje sploh še mogoče misliti na način utopije. Ali obstaja za to pogum.
Če problem uglasimo na sobno (beri: gledališko) jakost in se resno vprašamo, kako danes sploh še misliti gledališče in kako ga uprizarjati, postane hitro jasno, da je tudi gledališka predstava v svoji zasnovi predvsem utopija. Če tega zastavka ne zmore, stvar nima pravega smisla. Paradoks je v tem, da gledališča sploh ne moreš vzeti resno, če se hkrati z njim ne igraš. Vendar dejstvo, de je vse skupaj samo igra, niti malo ne zmanjšuje strahu, da v megli ne boš videl roba; in niti malo ni samoumeven pogum, da kljub temu hodiš naprej.
Galerija
