V novomeški Knjižnici Mirana Jarca je ob svetovnem dnevu zavedanja o avtizmu, ki ga obeležujemo 2. aprila, na pobudo Vrtca Ciciban potekala okrogla miza na temo Avtizem tu in zdaj.
Po besedah Mojce Pavelšek, svetovalne delavke v Vrtcu Ciciban Novo mesto in izvajalke dodatne strokovne pomoči otrokom s posebnimi potrebami, so v vrtcu namreč opazili porast otrok z avtizmom in začutili potrebo po sodelovanju in interdisciplinarnosti. Avtizem je namreč še vedno tabu tema, o kateri se v javnosti malo ve in premalo govori. Predvsem delavci v vzgojno-izobraževalnih ustanovah pa so tisti, ki so bolj kot ne prepuščeni samemu sebi pri obravnavanju otrok s posebnimi potrebami in na lastno pobudo iščejo učinkovite rešitve.S priznanimi strokovnjaki s področja motenj avtističnega spektra, s starši otrok z avtizmom in s pedagogi, ki z otroki sodelujejo, smo spregovorili o značilnostih in diagnostiki avtizma, o vključenosti v obravnave, o uspešnih terapevtskih pristopih, o statistiki, ki osvetljuje trenutno stanje na področju avtističnih motenj otrok v Sloveniji ter o tem, kaj bi s krepitvijo zavesti o avtizmu lahko dosegli v prihodnje.
Dr. Dijana Majstorović, vodja razvojne ambulante v zdravstvenem domu v Novem mestu, je povedala, da je trenutno pri njih v obravnavo vključenih nekje med 20 in 30 otrok z avtizmom, po njenih predvidevanjih pa naj bi se vsako leto rodilo okoli 120 otrok z motnjo avtističnega spektra. Žal pa zaradi pomanjkanja strokovnega kadra oz. izjemno velikega števila pacientov uspejo realizirati eno srečanje mesečno na posameznega otroka.
Dr. Marta Macedoni Lukšič, ustanoviteljica in direktorica Inštituta za avtizem in sorodne motnje, je opozorila, da so motnje avtističnega spektra izredno kompleksne, zato mora biti tudi diagnostika celostna, timska in interdisciplinarna. Za napredek v terapevtskem procesu pa je bistvena individualna obravnava otrok z avtizmom. Opozorila je tudi na pomanjkanje spodbude po izobraževanju s strani države. » Nikogar ni bilo, ki bi nas spodbujal pri izobraževanju, vse je bilo prepuščeno odločitvi posameznikov. Sama sem se odločila za izobraževanje v ZDA.« Je pa po njenih besedah prišlo do bistvenih sprememb pri obravnavi oseb s posebnimi potrebami v 70-ih, ko so nastale razvojne ambulante.
»Z diagnozo avtizma pa se življenje ne konča. Ne glede na izid ti že sama pot kot staršu veliko da, kljub temu da je včasih težko«, je poudaril mag. Primož Mihelič, oče otroka z avtizmom in ustanovitelj Društva Sonshine – Evropski center za obravnavo avtizma. Sistem jim ni nudil podpore in pomoči, zato so sami iskali rešitve. Odpravil se je celo na izobraževanje v ZDA, ko je na spletu naletel na informacije o »programu sunrise«. Po povratku so takoj pričeli z omenjeno terapijo, ki se je v njihovem primeru izkazala kot izredno učinkovita. Terapija močno poudarja vlogo staršev, ki so »najboljši vir za otroka, saj so močno motivirani in so z otrokom 24 ur na dan«. Starši so tisti, ki lahko na nevsiljiv način za otroka ustvarijo okolje, v katerem se dobro počuti. »Ves čas želimo biti v polju njegove koncentracije in se približati njegovemu svetu.« Po njegovem take terapije ni nikoli preveč. Če se zgodi, da otrok pomoči ne dovoljuje, pa potrpežljivo čakamo in ga z distance spremljamo in posnemamo njegovo početje. Ob določenem trenutku bo pokazal zanimanje in to je priložnost za interakcijo, ki jo je potrebno izkoristiti. Metoda zahteva mnogo potrpežljivosti in odrekanja, bistveno pa je, da izhajamo iz dejstva, da moč staršev kljub izredni motiviranosti ne more biti neomejena in večna. »Najprej moraš sam sebi napolniti baterije, če želiš pomagati otroku.«
Dr. Marta Macedoni Lukšič je opozorila, da omenjena metoda velja za alternativno in da je sama proti, da bi starše imenovali za terapevte. Se pa strinja, da ima ustvarjanje okolja, v katerem se otrok z avtizmom dobro počuti in ga razume izredne učinke že v kratkem času, hkrati pa otroka motivira.
Dejan Sotirov, vodja Društva ETERNIA za pomoč mladim z motnjami vedenja in idejni vodja projekta Tabor Mavrični bojevniki, je poudaril vlogo motiviranih posameznikov v bližini otroka z avtizmom, tudi če ne gre za strokovno usposobljeno osebo. Njegovo trditev so namreč podkrepile prenekatere izkušnje na taborih Mavrični bojevniki, ki bo letos potekal četrtič zapored. »Smo tisti, ki si dovolimo, da se stvari zgodijo in tako se ustvarjajo mostovi.« O uspehu tabora priča tudi dejstvo, da se otroci vračajo vsako leto znova. V prihodnjem letu pa načrtujejo, da bodo poleg otrok na taboru prisotni tudi njihovi starši.
Mojca Pavelšek iz vrtca Ciciban je opozorila na pomanjkanje usposobljenega kadra za obravnavo otrok z avtizmom v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Znajdejo se namreč v nehvaležni vlogi, ko morajo najti najugodnejšo rešitev tako za otroka s posebnimi potrebami kot tudi za ostale otroke, konkretnih navodil za delo pa ni. Poleg tega je odločb za znižane normative otrok s posebnimi potrebami vse manj, izredno težko pa je vrtcu pridobiti tudi specialnega pedagoga.
Razprava, ki jo je povezovala Carmen L. Oven, je potekala v polni Trdinovi dvorani novomeške knjižnice, kar je dokaz, da je tematika obravnave avtizma še kako aktualna in dobesedno kliče po nadaljevanju aktivnosti v to smer. Avtizem je namreč ena najhitreje naraščajočih razvojnih motenj, katere pogostost je v zadnjih dveh desetletjih več kot desetkrat višja.
Galerija
